Tržnica V Ljubljani ima ženska majhno kuhinjo in malo kruha. Pred nekaj tedni pride v mesto in zna skoraj nič besed. Danes zvečer pride sosed jest. Tržnica se kmalu zapre. Ženska pogleda na uro in gre hitro. V roki ima denar in majhno torbo. V trgovini stoji prodajalec. Ženska pride do njega. Pogleda police, potem pogleda njega. »Prosim,« reče. »To.« Pokaže na kruh, ki je na polici. Prodajalec vzame sir in ji ga da. Ženska gleda sir. Potem gleda prodajalca. »Ne,« reče. »Ne to.« Spet pokaže na polico. Prodajalec vzame jabolko in ji ga da. Jabolko je veliko. Ženska drži jabolko z obema rokama. Prodajalec se smeje. Ženska se ne smeje. Pogleda uro. »Ne,« reče. »To. Prosim.« Pokaže še enkrat. Prodajalec vzame steklenico vode. Steklenica je velika in težka. Položi jo na mizo pred žensko. Ženska odpre usta, potem jih zapre. Prodajalec gleda njo, potem polico. Zdaj razume. Vzame stvar sam. Drži jo v roki in govori počasi. »Kruh,« reče. Ženska gleda njegovo roko. »Kruk,« reče. Prodajalec položi kruh na mizo. Govori počasi in prijazno. »Kruh.« Ženska pogleda kruh, potem prodajalca. »Kruh,« reče. Prodajalec reče »Ja« in vzame denar. Pogleda žensko in pokaže na torbo. »Eden?« vpraša. Ženska pokaže en prst. »Ja,« reče prodajalec. »Eden.« Ženska pokaže še en prst. Prodajalec jo pogleda. Potem vzame še en kruh in ga da v njeno torbo. Denar vzame samo za enega. Ženska pogleda v torbo. Tam sta dva kruha. Pogleda prodajalca. »Ne,« reče in pokaže na denar. Prodajalec da roko pred denar. »Ne,« reče. »V redu.« Ženska dolgo gleda njega. Potem da denar na mizo in ga vzame nazaj. Prodajalec zapre mizo. Tržnica je skoraj prazna. »Hvala,« reče ženska. »Ja,« reče prodajalec. »Kruh.« Ženska drži torbo in gre po ulici. Ura je pozna. Luči so prižgane. V torbi sta dva kruha in nekaj denarja. »Kruh,« reče ženska med hojo. Pri hiši gre po stopnicah. Pred svojimi vrati se ustavi. Položi roko na torbo. »Kruh,« reče. Na vrhu stopnic jo čaka sosed.